Veleblog

Dopoldne me je sestrična prosila, če jo lahko z njihovim avtomobilom zapeljem do mesta, ker se ji blazno mudi. Kot naročeno se mi je zdelo, ker sem moral na fax neke vaje oddat, pa fotokopirat neka izpitna vprašanja.

Torej odpeljem jo v mesto, potem pa na neki skriti ulici za faxom, kjer ni gužve ne prometa, na pol pločnika parkiram avto. Grem na fax, zrihtam stvari, srečam neke sošolce in gremo še za pol urce na čaj.

Pridem nazaj, avtomobila od nikoder. Vse jasno. Prosim kolega če me zapelje zravn deponije kjer čakajo avti, ki jih odpelje pajek.

Račun:

66,77 EUR pajek

83,4 EUR kazen za napačno parkiranje (42 EUR če plačam v roku 16 dni po prejemu računa)

108 EUR v najboljšem primeru ( = cca. 26.000 SIT)
Zaključek:

1) Še dobro da so stanovanja tako draga, da živim doma.

2) Redarji so navadne pičke. Namesto da bi urejal promet tam, kjer je velik prometni pretok oz. v centru, raje prežijo tam kjer to ni. Avti ki so čakali na svoje lastnike so bili pa itak vsi razen enega stare gare, tko da zgleda da resno jemljejo svoje delo. Zakaj bi odpeljali nek drag avtomobil, katerega lastnik z lahkoto poravna stroške in mu to predstavlja kvečjem pol ure stran vrženega časa, če pa lahko nekomu fejst zajebejo življenje.

Zgodaj zjutraj smo se odpravili iz Odese proti Khersonu z minibusom. Ta minibus ni bil nič drugega kot malo večji kombi s sedeži, tako da je bilo notri okoli 16 sedežev. Jaz sem sprva sedel na prvih dveh sedežih in za mano sta bili mama in njena hčera, stari okoli 55 in 23. Hčera me je vsake toliko časa gledala kot da sem sin sonca, vsaj bratranc od Kristusa, al pa Viljamsov Robi himself. Vozili smo se med morjem na eni strani in brezmejnimi polji sončnic na drugi strani. Zelo lepa pokrajina. Dnestr se v Črno morje ne zliva z enim tokom, ampak je izlivov v morje mnogo. Pritoki tako velike reke pa niso veliki kot Gradaščica ali pa Ljubljanica, temveč kot Bohinjsko jezero in zato niti ne veš ali se voziš mimo reke, morja, izliva reke v morje ali zaliva. »Vode kot peska« bi rekli Dolenjci.

Reka? Morje?

V Khersonu smo si jaz, mama in hčera z busa, delili taxi za eno kratko vožnjo. Ko sta onidve izstopali sem seveda razumel da ju voznik nagovarja da naj gresta, da bom že jaz vse to plačal, ker da je v Sloveniji veliko denarja itd. Človek je bil te vrste, da ni nagovarjal ponižno oz. spravljivo ampak praktično napeljeval na kaznivo dejanje če razumete kaj mislim. Bil je malce grob in samo malo, vendar dovolj da je oddajal neko negativno energijo. Tiho agresijo. Človek je bil s svojo pojavo strašljiv, z nastopom in pojavo pa povsem prepričljiv. Mama je to seveda začutila in insistirala da plača zase. Zaračunal ji je 12 grivn. (http://en.wikipedia.org/wiki/Grivna)

Ljubljana 1242km. V levo.

S tem človekom se je bilo mučno pogovarjati pa četudi si se pogovarjal o lepi Ukrajini. Tudi 5 minut se nisva vozila ko me je bojda pripeljal do centra mesta in mi hotel zaračunat 25 grivn. Barantanje je tam običaj predvsem zato, ker tujcem pač navijejo ceno in nimajo povsem jasne predstave kako močno so navili. Rekel sem 10, da bi na koncu zbarantala tja do 17, kar bi bil že samo po sebi posel stoletja glede na to, da je malo prej za isto vožnjo že dobil 12. Taxist se je malce obrnil nazaj in s tistim morilskim pogledom rekel 25. Čutil sem neko agresijo tako da sem ga skušal malce omehčati z nekim bolj sproščenim govorom, kretnjami. Lepo in počasi sem mu razlagal da je rekel malce preveč. Človeku, kakršen je bil ta taxist , je logika velevala da sem se mu sedaj pokoril in da bom »kot ovčka«. To sem začutil in me je malo pogrelo. Na jetra mi gre ko vsi primitivci tega sveta mislijo da si slabič če hočeš zadeve pomirit, uskladit in nasploh delovat pomirjevalno. Z mirnim pogledom, nepremično in z vztrajnostjo sem mu rekel 5! Takrat sem videl da je tudi njega fejst pogrelo, tako da sem v 3-4 zelo neugodnih sekundah parkrat ponovil ok, kar je pomenilo »prekinitev vseh sovražnosti«. Dal sem mu 25 grivn s tem da sem se mu malo režal in si mislil kako prekleto ogromen je ta človek. I kept my cool.

Vam je smešno ja ..meni tudi malo ni bilo, pa čeprav sem se malo smehljal. No ja. Res je da sem bil kasneje kar zadovoljen da sem odnesel celo kožo in da si me bo tist bik vsaj malo zapomnil. Tip je bil res neugoden.

Pristanišče v Odesi. Ja g.Korelič, ne g.Korelič.

Naslov ki sem ga imel napisanega na tistem A4 listu mi je govoril da je zadnji poznani naslov mojega polstrica v mestu Kherson. Kherson leži približno 140km izven Odese ob obali v smeri proti polotoku Krim. Točno tam, kjer se izliva reka Dnepr v Črno morje.

Ko sem prispel, sem si najprej kupil velik zemljevid mesta in s pomočjo našel lokacijo naslova. Prijazni domačini so mi povedali še katera številka avtobusa gre tja in počasi sem začutil ščemenje v nogah in malo tudi po životu, nad želodcem.Telo mi je dalo vedeti da bo vzelo svoj davek, ker ne glede na to, da o tem prej nisem premišljeval, so me v tistem trenutku oblivala močna nasprotujoča si čustva. Sam sem bil na poti vsaj teden dni in morda me tu čaka nekdo ki me bo vesel, morda ne, morda me bo poslal nekam. Kdo ve? Kdo ve kakšen človek je to? Nima veze. Meni se ne more zgodit nič slabega, grem tja, potrkam, povem, se nasmehnem. Mogoče je poročen, otroci v šoli, on dela, ura je 12:00, pa saj ga ne bo doma. Mogoče je kdo brezposeln in bo doma.

Počasi sem se zavedal da prihajam na cilj poti, da tako kot nekoč dedek prvič gledam to mesto in si ustvarjam mnenje o tem prostoru. Za trenutek sem se ustavil, pogledal naokrog. Po skupaj 36 urah potovanja, po 17 letih brez kontakta sem tako blizu da bi se morda lahko močno zadrl in bi me moj polstric slišal, ali pa me je morda njegov prijatelj videl in si mislil; lej ga turista. Po par minutah me je spreletelo; kaj zapravljaš čas, gremo! Šel sem na postajo in z nasmeškom na obrazu čakal na moj bus. Naslov je Mira 7. Ko sem prišel sem pod to hišno številko našel tri stanovanjske bloke in postalo mi je jasno zakaj je na garantnem pismu zraven naslova pripisana še številka stanovanja.

Na fotki pasaža v Odesi
Dva bloka sta imela odklenjena glavna vrata, tisti v sredini pa zaklenjena. Glej ga zlomka točno drugi blok je tisti kamor sem namenjen. Zvoncev niti nabiralnikov zunaj ni bilo, vendar se jaz seveda ne dam odgnati tako zlahka. Potrkal sem na okno pritličnega stanovanja. Čez par sekund pride ven starejša ženska. Upokojenka. Jaz sem jo v Slovenščini-Srbo-Hrvaščini-Češčini (ta jezik sem poimenoval kar Slovanščina) s kimanjem spraševal po imenu in predvsem priimku mojega dedka in nato polstrica (pri komunikaciji mi je gestikulacija služila neizmerno). ..pavza ..pavza.. in nato Ahaaa! Spomnila se je. Z obžalujočim tonom mi je povedala da tukaj »moji« že zdavnaj ne živijo več. Začel sem čutit poraz. Iz razlaganja da tukaj že dolgo ni nobenega od familije je prevzela iniciativo v pogovoru in mi dala vedeti, da se ta zgodba še ne končuje. Vrnila mi je upanje in v groznem nerazumevanju vsega kar mi je hotela povedati sem razumel le to, da se gre v stanovanje obleč ker je zunaj nekaj kar mi mora pokazati. Mačka je zaklenila not, si dala torbico na rame in pod torbico jopo. Gospa je znala nekaj malega nemško in po poti sva se sporazumela, da me pelje dve ulici naprej, kjer v trgovini dela žena od polbrata od mojega polstrica. Katja je bila prodajalka v tej mali trgovini in stara gospa je z elanom in energijo mlade deklice hitela pojasnjevat kdo sem. Slaba stran potovanja po »sovjetskem svetu« je ta, da komaj najdeš koga ki govori kak drugi jezik razen rusko in pa lasten, materin jezik, v tem primeru ukrainsko. Ukraina ima pa še to posebnost, da vzhodni del govori rusko, zahodni pa ukrainsko, tako da tisti na vzhodu bojda ne govorijo ukrainsko. Podobno kot Hrvati slovensko. Raje ne.

Na fotki ukrainka iz Lvova

Katja je bila zaposlena, malo sumničava, sigurno pa ji je bilo neugodno ko jo v službi nadleguje bivša moževa soseda in pa nek daljni sorodnik ki se ni javil že 17 let. Z gospo sva se usedla pred trgovino in čakala da pride polbrat Vyacheslav. Že od gospe sem zvedel marsikaj, vendar mi je kasneje Vyacheslav obelodanil, da moj polstric Dmitriy danes živi v mestu Saratov v Rusiji.

Saratov je mesto ki leži med Kaspijskim in Črnim morjem vendar proti severu. Ko sem prišel domov sem zasledil da je Beno Udrih eno leto igral za Saratov, kar se mi je zdelo skoraj lepo. Dmitriy je sigurno navijal za Bena. Od Dmitriya imamo naslov in telefonsko številko, Vyacheslav pa je povedal da govori slovensko, ker ga je Dušan (moj dedek) naučil. Do danes ga nihče še ni poklical, ker sem jaz uvideven in čakam fotra da bo to naredil on, vendar nič ne kaže da se bo kaj premaknilo.

Tole je pa Dmitriy

P.S.: Hokejist Mitja Šivic pa je igral za hokejsko moštvo Cristal Saratov.

Letos sem šel v Ukraino. Kot piko na i sem si omislil poiskat/obiskat mojega polstrica. Moj dedek je bil poslan na zloglasni Goli otok in je po izpustitvi prebegnil v takratno Rusijo, sedaj Ukraino. Tam je naredil otroka. Ja vem.. kjerkol sem povedal to zgodbo sem doživel svojih 5 minut slave. Sej v bistvu jih je blo več kot pet, vsaj 30 ampak kdo šteje!? Šel sem sam, ker mi je to predstavljalo izziv in željo.

Ulica v Lvov-o

Imel sem samo lepe izkušnje, čeprav zaradi neverjetne socialne neenakosti vlada med nami in njimi ogromen razkorak.

Na pot sem krenil z listom papirja, ki je v letu 1989 veljal kot garantno pismo, ker se je takrat med »našo in njihovo« družino kazal obojestranski interes da bi se srečali. Dedek je bil takrat že pokojni, tako da žal ni pričakal samostojne Slovenije. Naši (jaz sem bil premlad) pa so se dogovarjali z njegovo bivšo ženo, da bi na obisk prišla moj polstric in pa njegov polbrat. Drugi je bil sin dedkove bivše sovjetske žene in pa njenega drugega/naslednjega moža. Moja babica seveda tudi slišat ni hotela o tem da bi prišel tudi “tamau” od Kapitoline (tako se imenuje druga zakonska žena od dedka, ukrainka). Babica je od nekoga izvedela, da je Kapitolina dedku skrila ali ukradla denar ki ga je ta dajal na stran zato, da bi šel obiskat svojega prvorojenca. Moj najstarejši stric je kot mladenič v Moskvi gostoval s pevskim zborom in takrat se je pokazala možnost da bi se srečal s svojim očetom. V Sloveniji smo kasneje o Kapitolini slišali še bolj šokantno stvar pa zaradi vprašanja resničnosti in spoštovanja do vpletenih ljudi v o tem ne bom pisal.

Kasneje je vojna na Balkanu botroval temu, da se je kontakt prekinil in do letos poleti je tako tudi ostalo.

Grafiti na cerkvi v Lvov-u

Torej prispel sem v Odeso. To je čudovito mesto polno zgodb ki vse po vrsti govorijo o pomembnosti geo-strateškega položaja mesta. Tu se je vedno »dogajalo«. Tu se je vedno pretakal denar in pretakala se je kri. Židi so bili kakih 100 let nazaj glavni trgovci, zaslužili so ogromno denarja in imeli s tem tudi veliko moči. Nekateri Ukrainci so se razvili v prvorazredne anti-semite. Z nacisti so odlično sodelovali in tudi prevzemali pobudo pri holokavstu. Moč je po drugi svetovni vojni prešla v roke komunistov, pod katerimi je Odesa cvetela gospodarsko, partijska direktiva pa je narekovala bogat vložek v kulturo in tako ni težko razumeti zakaj Odesa danes predstavlja enega izmed stebrov pro-ruskega razpoloženja v Ukraini.